Ne obstaja idealna ali »pravilna« drža ni in nihče od nas nima popolnoma simetričnega telesa. Normalno je, da smo malo zviti, ker imamo dominantno, bolj tonično stran, ker večinoma smo desničarji ali levičarji. Pomembno pa je prepoznati držo, ki ni povsem funkcionalna, torej ki nam ne omogoča harmoničnega in popolnega gibanja v prostoru. To se lahko zgodi, ker se je mišični tonus našega telesa na nekaterih področjih povečal, zaradi česar je nemogoče izvesti fiziološko, tekoče in popolno gibanje. V teh primerih se zelo zlahka srečamo z bolečinami v mišicah in sklepih, ponavljajočimi se športnimi poškodbami in drugimi zdravstvenimi težavami.

Ocena drže omogoča zdravniku, da prepozna pogoje, ki so odgovorni za neustrezen telesni vzorec, z namenom, da se v največji možni meri vzpostavi ravnotežje telesa in predvsem z najboljšo funkcionalnostjo, ne da se ustavi le pri zdravljenju simptoma (na primer bolečina), ki pogosto ni učinkovita ali odločna.

Posturalna ocena se učinkovito kombinira z zdravljenjem in rehabilitacijskimi programi, ki se izvajajo po športnih poškodbah ali bolečinah v hrbtu ali drugih bolečih težavah mišično-skeletnega sistema. Poleg specialističnega fiziatričnega pregleda, ki je nujen za razvrstitev predstavljenih težav, je pomembno opraviti posturalno oceno v vseh tistih situacijah, ko se simptomi ponovijo ali nikoli popolnoma ne izginejo, da se poiščejo vzroki, ki motnjo vzdržujejo.

Če na primer tečete tako, da podplat postavite v napačen položaj, bo prišlo do spremenjene obremenitve na gleženj, pa tudi na koleno in bok, z neravnovesjem v mišicah noge in kvadricepsa glede na mišice stegenske tetive: v primeru poškodbe mišice ali bolečine v sklepih, če zdravimo samo ta segment, ne da bi ocenili in sčasoma vrnili v ravnotežje obremenitev stopala, težko bomo imeli popolno rešitev problema in tudi nadaljnje ponavljanje napačnega gibanja z vidika mehanskega vida bo posledično določilo nadaljnje posledice na držo. Vendar, popravek opore stopala morda ne bo zadostovala, če se ne raziskuje ostalih komponent, ki določajo držo, kot so ostale mišične verige, hrbtenica, a zelo pomembne pa tudi oko, zobna okluzija in jezik, proprioceptivna občutljivost itd.

Skratka, v posturologiji ni pripravljenega recepta, treba je opraviti preglede, meriti z objektivnimi metodami, postaviti diagnozo in končno najti prave rešitve za vsakega človeka, saj je vsak od nas drugačen in »drža je personalizirana.« (Rossato M.).

Gre za metodo, ki temelji na izvirnih načelih Mézièresove metode in nekaterih telesnih tehnikah Feldenkraisa in Bertherata. Posebnost te metode je, da skrbno preuči osebo kot celoto, opazuje vsak parameter ali disfunkcijo in išče pretekle fizične travme, brazgotine, kirurške posege, malokluzije (jatrogenega ali neiatrogenega izvora), posturalne razvade, nepravilne načine ravnanja. dejavnosti ali uporaba telesa in čustvenih situacij, ki so pustile globok pečat. Pri ocenjevanju človeka izhajamo iz predpostavke, da se telo rodi z določenimi funkcionalnimi lastnostmi in da se sčasoma skozi »nesreče na poti« (patologije, travme, nepremostljive težave, pomembni čustveni stresi ipd.) deformira, prilagaja in posledično strukturira ter izgublja svobodo in funkcionalnost. Telo namreč za najboljšo korist in najmanj škode in v bistvu za analgetične namene ustvarja omejitve, opredeljene kot kompenzacije. Vsaka zavestna ali nezavestna kompenzacija, ki se izvaja v poskusu reševanja problema v sedanjosti, bo neizogibno povzročila spremembo drže in morebitno težavo v prihodnosti. Fascialni in vezivni sistem našega telesa pravzaprav pomenita, da se mišične verige same ne morejo sprostiti ena od druge, saj se obnašajo kot mreža, ki vključuje celotno telo. To je razlog, zakaj je Mézières rekel, da “kjer se pojavi učinek (bolečina ali meja), se vzrok ne najde” (razen če gre za neposredno travmo). Igra mišičnih verig pomeni, da telo ob bolečini ali težavi, da bi zagotovilo preživetje, izvaja najbolj zapletene in inteligentne strategije na nepredvidljiv način (da varčuje z energijo, ne trpi in doseže svoje cilje. ). To je razlog, zakaj mora vsaka posturalna terapija vedno delovati na celotno mrežo verig usklajeno in sočasno, preko dekompenziranih položajev. Zdravljenje osebe mora torej potekati v celoti z iskanjem vzroka oziroma vzrokov, ki so povzročili disfunkcijo, in se ne osredotočati le na prisotni učinek/bolečino. Na ta način veliko koristijo številna stanja, bolečine in mišično-skeletne patologije: bolečine v vratu, bolečine v hrbtu, lumbago, lumboišias, periartritis, koksartroza, gonartroza, hiperkifoza, skolioza, artritični procesi hrbtenice in bolečine, ki se nenadoma pojavijo z očitno neznanim vzrokom. Zelo učinkovit je tudi pri zmanjševanju psihofizičnega stresa in izboljšanju dihanja. Drža je »izraz podedovane izkušnje, osebne izkušnje, kulturnega oblikovanja in deformacije, spominov na fizične in čustvene travme, na vrsto življenja in stresa, ki ga vodimo, na vrsto dela in športa, v katerega se ukvarjamo. so pravočasno podvrženi; drža je način, kako dihamo, kako stojimo, poziramo in imamo odnos do sebe in drugih. Naša drža je izraz naše zgodovine.» (Daniele Raggi)